Realizem

<p><i>Pismo</i> slikarja Janeza Šubica, razstavljeno v Narodni galeriji v Ljubljani (olje na platnu, 20,5 x 23,5 cm, inv. št. NG S 433), je zgleden primer raziskujočega umetnika, ki je na realističnih izhodiščih ustvaril intimno študijo za portret svojega bratranca Ivana. Gre za tonsko in svetlobno usklajeno delo barvnih vrednot, kjer se sproščeno naslikana figura poistoveti z vlogo svetlobe. Podoba iz leta 1878 zgovorno priča o slikarjevem razumevanju sodobnega raziskovanja svetlobe. Slednja pravzaprav raztaplja ostre obrise predmetnega sveta, s čimer se je umetnik odločneje usmeril proti modernizmu. </p><p>&#160;</p><p>Janez Šubic (1850 – 1889) in njegov pet let mlajši brat Jurij sodita med prve in najpomembnejše slikarje slovenskega realizma. Izhajata iz ugledne podobarske delavnice očeta Štefana v Poljanski dolini. Slikarski uk sta nadaljevala pri J. Wolfu v Šentvidu nad Ljubljano. Janez je odšel na študij v Benetke in leta 1874 je za kompozicijo Rafaelovi poslednji trenutki</i> prejel prvo nagrado. Bil je učenec in sodelavec slavnega Dunajčana H. Makarta. Med počitnicami je prihajal domov in pomagal v očetovi delavnici, zato njegove oltarne slike in freske najdemo po cerkvah na Kranjskem. Znamenita je njegova slika <i>Martin ozdravlja bolnico</i> (1876) v Šmartinu pod Šmarno goro. Leta 1884 je v Kaiserslauternu na Nemškem prevzel profesuro za dekorativno slikarstvo in naročilo za poslikavo tamkajšnjega muzeja. Poslikal je tudi avlo Deželnega, danes Narodnega muzeja v Ljubljani. Z bratom Jurijem je začetnik slovenske knjižne ilustracije.</p><p>&#160;</p><p>Ferdinand Šerbelj</p>