Trolejbus v Ljubljani

<p>Tramvajsko omrežje, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1901, je bilo po drugi svetovni vojni potrebno temeljite prenove in posodobitve. Slabo vzdrževanje med vojno in povojna leta izgradnje domovine in širitve mesta so predvidevala občutna finančna vlaganja v stari prometni sistem. Mestni očetje so iskali ceneno rešitev problema in jo tudi našli v trolejbusu, električnem vozilu, ki se je napajalo le iz žic, napetih nad cesto. Pri uporabi trolejbusa odpade vsa investicija v izgradnjo železniških tirov, ki so sicer potrebni za tramvaj. Tako je po vzoru Reke začel 6. oktobra 1951 voziti v Ljubljani prvi trolejbus med Gospodarskim razstaviščem in Ježico. </p><p>&#160;</p><p>Prvim dobavam vozil iz Italije so se leta 1956 pridružili še trolejbusi, ki so bili deloma uvoženi, deloma pa delo domačih rok in znanja. Šasije in električni del je dobavila švicarska tovarna Oerlikon iz Züricha, karoserije in vse ostalo pa je izdelala ljubljanska Avtomontaža. Vozila so bila za tisti čas odlična in tehnično izredno napredna. Novi trolejbusi so z novimi avtobusi v nekaj letih zavladali po vsem mestu. Zato se je moral 20. decembra 1958 z ljubljanskih cest posloviti stari tramvaj. Zanimiv je podatek, da so v nekdanji ljubljanski&#160; remizi čez nekaj let tudi sami izdelali nekaj trolejbusov z električno opremo tovarne Rade Končar iz Zagreba. V končnem številu je bilo v Ljubljani v prometu 53 trolejbusov, ki so jeseni 1971 potihoma in brez ceremonij izginili v zgodovino. Nadomestili so jih avtobusi mestnega prometa. V tistem času je bila nafta kot pogonsko gorivo zelo poceni in trolejbus cenovno ni vzdržal konkurence avtobusov. </p><p>&#160;</p><p>Tadej Brate </p>