Sadne vrste v Sloveniji - Jabolčni cvetožer

<b>JABLANA (Malus domestica Borkh.)</b><p>Gojenje jablane, prepovedanega biblijskega sadeža, ima na Slovenskem bogato tradicijo, predstavlja pomembno kmetijsko dejavnost in daje pečat slovenski krajini. Paleobotanične raziskave (semena, plodovi) na Ljubljanskem barju kažejo, da so že okrog mostišč nastali samonikli sadovnjaki. V času rimskega imperija je bila jablana na območju današnje Slovenije že precej razširjena. Ko so se na to ozemlje priselili Slovenci, so že našli jablano in druge sadne vrste, po katerih so poimenovali naselja in vasi.<br>Sadjarstvo se je zelo razvilo v drugi polovici 19. stoletja. Ustanovljene so bile prve sadjarske šole (l. 1869 v Gorici, l. 1872 v Mariboru in l. 1873 v Slapu pri Vipavi). Značilnosti kmečkega sadjarstva so bila velika drevesa jablan, sajena ob hišah, robovih njiv, travnikih, pašnikih in pod vinogradi. Slovenska jabolka, jonatan, ontario, bobovec, krivopecelj in mošancelj, so slovela na trgih takratne države Avstro-Ogrske, izvažali pa so jih tudi v Nemčijo in Rusijo. Po vojni je te kmečke nasade močno zredčil ameriški kapar.<p>Jablana ima velik, rožast cvet, ki ima zelo nežen, izredno romantičen vonj (boljši parfumi vsebujejo ekstrakt iz žlez cveta jablane). Večino jablan oprašijo čebele, ki prenašajo pelod iz cveta na cvet in tako omogočijo oprašitev, kar je predpogoj za dobro oploditev in velik pridelek. <p><b>Jabolčni cvetožer (Anthonomus pomorum)</b> je eden od škodljivcev, ki lahko močno zmanjša količino pridelka predvsem v strnjenih nasadih, ki so v bližini gozdov. Rjavkast hrošč rilčkar je velik 4 do 5 mm. Samice že marca ali v prvi polovici aprila ležejo jajčeca na cvetne popke jablan in hrušk. Belo rumene ličinke, ki se izležejo iz jajčec, pogrizejo notranjost popkov, zato cvetovi postanejo rjavi in se posušijo. Ličinke se proti koncu maja zabubijo in že po dobrem tednu dni se razvijejo hroščki. Ti ne naredijo škode, saj le tu in tam objedo malo listja in kmalu gredo prezimovat, najraje v bližnje gozdove.<p>Sorta <b>Dolenjska voščenka</b> je verjetno nastala na območju Dolenjske kot naključni sejanec ali mutant. Razširjena je predvsem na desnem bregu Save ob reki Mirni. Zanjo uporabljajo tudi imeni 'Sevniška voščenka' in 'Dolenjka'. Spada med najokusnejše domače sorte jabolk. Ima sočno, drobozrnato, sladko-kiselkasto meso, katerega aroma spominja na pomaranče. Zori okrog 20. septembra. Uporabna je kmalu po obiranju in zdrži do februarja. Srednje debeli, nekoliko sploščeni plodovi so ob obiranju zelenkastorumeni, po obiranju pa postajajo značilno voščeno rumeni. Drevo je bujno s široko krošnjo in povešenimi vejami rogovilaste rasti. Zarodi zgodaj in nato redno in dobro rodi.<p> Dr. Franci Štampar<br>