080 14 00
<p>Leta 1902 je stekla ozkotirna železnica iz Trsta v Poreč. Takoj so Pirančani zahtevali, da mora vlak pripeljati tudi v Piran. Nemogoče terenske razmere jih niso prepričale in so po vsej sili hoteli imeti svojo železniško postajo. Graditelji so železnico speljali tako, da se je vlak najbolj približal Piranu v Sv. Luciji. Zato je mestni svet Pirana takoj zaprosil prometno ministrstvo, da mu dovoli speljati tramvajsko progo po cesti med Piranom in Sv. Lucijo. </p><p>Leta so tekla, dovoljenja za gradnjo tramvaja pa od nikoder. V tem času so v Nemčiji in tudi v Avstriji že tekli poskusi z novim vozilom. Tako je leta 1907 v  Gmündu začel voziti prvi trolejbus v državi, za kar so izvedeli tudi v Piranu. Mestni očetje, jezni na dunajske birokrate, so se takoj odločili. V Nemčiji so naročili izgradnjo »breztirne električne železnice« po sistemu Stoll in že 24. oktobra 1909 je med Piranom in Lucijo stekel promet po novi železnici brez tirnic. Pirančani so tako izigrali predpis prometnega ministrstva in novo napravo postavili na lastno pest.</p><p>Novo vozilo je lahko sprejelo 25 potnikov (15 sedežev in 10 stojišč). Nabavili so šest vozil in menda eno prikolico. Za pogon je služil enosmerni tok napetosti približno 500 V, ki ga je trolejbusu dobavljala električna centrala na paro iz ladjedelnice F. Appolonia.  </p><p>Žal se novi prevoz ni pokazal kot dober. Končno je leta 1911 Piran nenadoma vendarle dobil dovoljenje za izgradnjo tramvajske proge. Trolejbus so zaradi tehničnih težav takoj demontirali in že 20. junija 1912 je zapeljal po progi prvi tramvaj. Vozil je vse do leta 1953. </p><p>                              </p><p>                                                                                                                      Mag. Tadej Brate </p>