Študentka biologije za kondicijo skrbi tudi z dinamičnim delom pismonoše

Datum objave: 08.10.2019

Spoznajte 25-letno Evo Veler, ki je kot študentka zaposlena na pošti v Slovenski Bistrici, kjer živi že od rojstva. Tam je obiskovala tudi gimnazijo in jo dokončala kot zlata maturantka. Ima dvojčico Špelo in starejšo sestro Mojco. Zapisana je študiju biologije. Kaj vse na kratko opiše Evo? Šport. Študij. Delo. Prostovoljstvo. Kinologija. Živali. Pohodništvo. Braverun.

Na Evo so nas opozorili sodelavci pošte 2310, ko je v kategoriji posameznikov, ki so tekli na 5 kilometrov, osvojila letošnji Braverun (tek pogumnih v premagovanju ovir na Pohorju). Ponosni na svojo kolegico zdaj z veseljem predstavljamo neverjetno energično in simpatično Evo.

Eva Veler s svojo psičko
Evi veliko pomenijo narava in aktivno preživljanje prostega časa ter psička Neli.

Kaj pomeni, da je človek k nečemu poklican? Lahko rečete, da sta se s študijem našla ob pravem času na pravem mestu in bo znanstvena pot za vas prava pot?

Ja, vsekakor mi je bila znanost – raziskovanje nečesa novega – zmeraj blizu. Zmeraj se mi pojavljajo nova vprašanja o najrazličnejših temah, že od nekdaj pa me najbolj navdušuje pestrost narave in neverjetni načini prilagoditev živih organizmov na raznolika okolja, v katerih živijo. Že v osnovni šoli sem tako vedela, da je študij biologije tisto, kar me čaka po končani gimnaziji. In tako je tudi bilo; na Fakulteti za naravoslovje in matematiko (FNM) sem uspešno zaključila diplomski in magistrski študij biologije, trenutno pa nadaljujem še z doktoratom, kjer se ukvarjam s preučevanjem vedenja žuželk. To področje mi je nekako zelo blizu, saj lahko delam z živimi živalmi, in to tako na terenu kot tudi v laboratoriju.

 

Je prenašanje znanja o stvareh, ki vam veliko pomenijo, navdihujoče in izpolnjujoče? Vas prostovoljstvo dopolnjuje?

Ker sem večino študija dobivala štipendijo, mi ni bilo treba delati, sem pa bila vsa leta prostovoljno zelo aktivna na raznih naravoslovnih dogodkih: pripravljala sem delavnice spoznavanja in ravnanja z živalmi na fakulteti, v vivariju FNM sem pomagala pri oskrbi živali, vsako leto sodelujem na dogodku »24 ur z reko Muro«, pripravljam delavnice za Zvezo prijateljev mladine, odzivam se na povabila vrtcev in šol, kjer pripravljam naravoslovne delavnice in predstavljam tudi agiliti, ki je kinološka disciplina.

Res se mi zdi pomembno, da že v otrocih vzbudimo pozitiven odnos do živali in narave kot celote, za kar pa je bistveno, da dobijo dovolj znanja in stika z naravo, saj je ravno pomanjkanje tega po mojem mnenju najpogosteje vzrok za razvoj strahu ali pa nekega odklonilnega odnosa do česarkoli v življenju. Zato tovrstne predstavitve in delavnice zmeraj z veseljem pripravim. In ja, vsekakor bi lahko rekla, da me to delo izpopolnjuje.

 

Kako sta si prekrižala pot s Pošto Slovenije?

Na Pošti sem prek študentskega servisa začela delati v sredini februarja, ker sem iskala aktivno in dinamično delo, po možnosti na terenu, daleč stran od računalnika, za katerim že tako ali tako zaradi drugih obveznosti preživim veliko časa. Delo pismonoše mi je super in trenutno se v bistriškem kolektivu res odlično počutim. Fantje in tudi tistih nekaj punc (smeh, op. p.) so me vsi zelo lepo sprejeli in so mi vedno pripravljeni pomagati. Delo je pestro in nikoli ni dolgčas. Pa še malo dodatne rekreacije imam, ker pošto vozim s kolesom.

 

Vas je pasji član družine popeljal v nove izzive?

Imam šestletno pritlikavo šnavcerko Neli, ki je definitivno pomembno vplivala na moje življenje. Treniram in štiri leta tudi vodim tečaje agilitija pri Kinološkem društvu Slovenska Bistrica. Z Neli tudi tekmujem, trenutno že v najzahtevnejši kategoriji A3, večjih ambicij – po kvalifikaciji v reprezentanco - pa nimam. Opravljen imam tudi izpit za inštruktorja agilitija 2. stopnje pri Kinološki zvezi Slovenije, ves čas pa se dodatno tudi izobražujem o najnovejših in z znanostjo podprtih pristopih k vzgoji psov ter pogosto z nasveti pomagam drugim lastnikom psov.

Eva Veler na Braverun 2019
Eva je na Braverunu 2019 uspešno premagala vse ovire, tudi moške in ženske sotekmovalce na 5 kilometrov.

Vam ostaja še kaj prostega časa?

Seveda. Veliko časa aktivno preživim na prostem. Moji hobiji so pohodništvo, različna bolj ali manj adrenalinska doživetja, pobegi (Escape room), obdelava lesa in ustvarjanje različnih lesenih izdelkov, restavriranje starejših predmetov in druga ročna dela, vrtna opravila, v zadnjem letu pa ogromno časa preživim tudi v kuhinji, kjer rada preizkušam najrazličnejše recepte in nove kombinacije. Igram tudi kitaro in se ukvarjam z naravoslovno fotografijo. Pa verjetno bi se še kaj našlo. Nikoli mi skratka ni dolgčas, nisem tip človeka, ki bi lahko cel dan preležal in gledal v zrak.

 

Braveruna ste se kot posameznica udeležili po naključju … in zmagali v kategoriji posameznikov na 5 kilometrov.

Braveruna sem se želela udeležiti že lansko leto, a mi tudi letos ni uspelo zbrati ekipe. Čeprav mi v osnovi ni šlo za tekmovanje, ampak za zabavo ob premagovanju ovir skupaj s prijatelji, sem se na koncu vseeno odločila, da se dogodka udeležim sama in preizkusim svoje zmožnosti. Tako sem za dva dodatna evra dokupila čip, ki meri čas, česar verjetno z ekipo niti ne bi naredili. Ker sem bila sama, sem se pač morala motivirati na drug način. In res mi ni žal, da sem se tako odločila. Bilo je super zabavno in zagotovo ni bilo zadnjič.