Kaj pomeni, da je človek k nečemu poklican? Lahko rečete, da sta se s študijem našla ob pravem času na pravem mestu in bo znanstvena pot za vas prava pot?
Ja, vsekakor mi je bila znanost – raziskovanje nečesa novega – zmeraj blizu. Zmeraj se mi pojavljajo nova vprašanja o najrazličnejših temah, že od nekdaj pa me najbolj navdušuje pestrost narave in neverjetni načini prilagoditev živih organizmov na raznolika okolja, v katerih živijo. Že v osnovni šoli sem tako vedela, da je študij biologije tisto, kar me čaka po končani gimnaziji. In tako je tudi bilo; na Fakulteti za naravoslovje in matematiko (FNM) sem uspešno zaključila diplomski in magistrski študij biologije, trenutno pa nadaljujem še z doktoratom, kjer se ukvarjam s preučevanjem vedenja žuželk. To področje mi je nekako zelo blizu, saj lahko delam z živimi živalmi, in to tako na terenu kot tudi v laboratoriju.
Je prenašanje znanja o stvareh, ki vam veliko pomenijo, navdihujoče in izpolnjujoče? Vas prostovoljstvo dopolnjuje?
Ker sem večino študija dobivala štipendijo, mi ni bilo treba delati, sem pa bila vsa leta prostovoljno zelo aktivna na raznih naravoslovnih dogodkih: pripravljala sem delavnice spoznavanja in ravnanja z živalmi na fakulteti, v vivariju FNM sem pomagala pri oskrbi živali, vsako leto sodelujem na dogodku »24 ur z reko Muro«, pripravljam delavnice za Zvezo prijateljev mladine, odzivam se na povabila vrtcev in šol, kjer pripravljam naravoslovne delavnice in predstavljam tudi agiliti, ki je kinološka disciplina.
Res se mi zdi pomembno, da že v otrocih vzbudimo pozitiven odnos do živali in narave kot celote, za kar pa je bistveno, da dobijo dovolj znanja in stika z naravo, saj je ravno pomanjkanje tega po mojem mnenju najpogosteje vzrok za razvoj strahu ali pa nekega odklonilnega odnosa do česarkoli v življenju. Zato tovrstne predstavitve in delavnice zmeraj z veseljem pripravim. In ja, vsekakor bi lahko rekla, da me to delo izpopolnjuje.
Kako sta si prekrižala pot s Pošto Slovenije?
Na Pošti sem prek študentskega servisa začela delati v sredini februarja, ker sem iskala aktivno in dinamično delo, po možnosti na terenu, daleč stran od računalnika, za katerim že tako ali tako zaradi drugih obveznosti preživim veliko časa. Delo pismonoše mi je super in trenutno se v bistriškem kolektivu res odlično počutim. Fantje in tudi tistih nekaj punc (smeh, op. p.) so me vsi zelo lepo sprejeli in so mi vedno pripravljeni pomagati. Delo je pestro in nikoli ni dolgčas. Pa še malo dodatne rekreacije imam, ker pošto vozim s kolesom.
Vas je pasji član družine popeljal v nove izzive?
Imam šestletno pritlikavo šnavcerko Neli, ki je definitivno pomembno vplivala na moje življenje. Treniram in štiri leta tudi vodim tečaje agilitija pri Kinološkem društvu Slovenska Bistrica. Z Neli tudi tekmujem, trenutno že v najzahtevnejši kategoriji A3, večjih ambicij – po kvalifikaciji v reprezentanco - pa nimam. Opravljen imam tudi izpit za inštruktorja agilitija 2. stopnje pri Kinološki zvezi Slovenije, ves čas pa se dodatno tudi izobražujem o najnovejših in z znanostjo podprtih pristopih k vzgoji psov ter pogosto z nasveti pomagam drugim lastnikom psov.