Ura teče, nič ne reče!

<p>​</p><p><strong>Ura teče, nič ne reče!</strong></p><p><strong>&#160;</strong></p><p><strong>&#160;</strong></p><p>Sekunde, minute, ure odmerjajo dneve, tedne, mesece, leta. V tem sistemu poskušamo kar najbolj razvijati in usmerjati naše vsakdanjike in praznike, naša gospodarska prizadevanja, družbena razmerja in paleto duhovnih ustvarjalnosti. Vse je odmerjeno, nič ne moremo podaljšati ali skrajšati, kajti ura teče in nič ne reče! </p><p>&#160;</p><p>V sodobnosti pogosto slišimo komentarje, da naša življenja tečejo veliko hitreje kot pred desetletji in stoletji. A to je le opravičilo in izgovor za naša ravnanja, ki so vedno bolj obremenjena s hitenjem, pogosto brezglavo nestrpnostjo. V razumnih obdobjih bi lahko veliko bolj upočasnili naša dejanja, namesto da čezmerno in neusmiljeno dodajamo nova in nova v okvire, ki niso neskončni. Pri tem se pogosto ne zavedamo, da je v tem sistemu le toliko prostora, kot nam je odmerjen, in ne toliko, kot ga lahko največ&#160; stisnemo vanj. </p><p>&#160;</p><p>Naši predniki so za vsa taka početja dejali&#58; Ustavite konje! Ure še vedno tečejo tako, kot so bile &quot;nastavljene&quot;, in prizadevati si moramo, da bodo tudi življenja potekala v razumnih ritmih, kajti vsak dan naj bi bil predvsem vsebinsko bogat in zato vreden razumnega teka in truda!</p><p>&#160;</p><p>&#160;</p><p>Prof. dr. Janez Bogataj </p><p>&#160;</p><p><strong>&#160;</strong></p><p><strong>&#160;</strong></p><p><br></p>