Volk - B

<p>​</p><p style="text-align&#58;justify;"><strong>Volk (</strong><strong><em>Canis lupus</em></strong><strong>)</strong></p><p style="text-align&#58;justify;">Volk je največji predstavnik družine psov. Je plenilec, ki ima največji vpliv na populacije rastlinojedcev na severni zemeljski polobli. Zaradi plenilskega načina življenja in konfliktov, ki jih je povzročal človeku pri reji domačih pašnih živali, je bil do konca 19. Stoletja v večjem delu Evrope in Severne Amerike močno zdesetkan, na nekaterih območjih pa celo iztrebljen. Slovenski volkovi so del dinarsko-balkanske populacije, ki zajema območje od Vzhodnih Alp v severovzhodni Italiji do gorovij v Grčiji in Bolgariji.&#160;</p><p style="text-align&#58;justify;">Volkovi živijo v družinskih skupnostih – tropih, ki jih vodita vodilna samec in samica. Ostali člani tropa so praviloma njuni potomci, ki pomagajo pri lovu in vzreji mladičev. V&#160; tropu se pari le vodilni par, volkulja pa po približno 64 dneh brejosti v brlogu skoti mladiče, najpogosteje v maju. V leglu je običajno od štiri do sedem mladičev, ki so ob rojstvu slepi in porasli s kratko, temno dlako. Mladiči začno zapuščati brlog po osmih tednih, spolno pa dozorijo z 22 meseci. Volkovi pri nas in v srednji Evropi običajno tehtajo 35–45 kg. So izrazito teritorialne živali, ki za svoje življenje potrebujejo velik življenjski prostor, ki je pogosto velik več sto km². Živijo lahko skoraj v vseh življenjskih okoljih, kjer je dovolj hrane – plena, pri nas so to predvsem gozdna območja dinarskih in predalpskih ter alpskih gozdov. Lovijo predvsem parkljarje, kot so jeleni, srne in divji prašiči. S skupinskim lovom in sodelovanjem lahko obvladajo tudi desetkrat težji plen, kot so sami. Svoj plen izčrpajo v dolgem pogonu, s takim načinom lova pa ujamejo predvsem mlade in neizkušene živali pa tudi ostarele ali bolne živali, ki so v slabši telesni kondiciji.&#160; Pri iskanju hrane in označevanju svojega teritorija lahko naenkrat prepotujejo velike razdalje, tudi po nekaj deset kilometrov na noč. Naravnih sovražnikov skorajda nimajo. Do človeka so zelo nezaupljivi in plahi ter se mu praviloma spretno izogibajo, zato so na območjih, kjer prihajajo v stik z njim oziroma njegovimi aktivnostmi, nočno aktivni. </p><p style="text-align&#58;justify;">&#160;</p><p>Zaradi vse uspešnejšega zakonskega varstva, prenehanja stihijskega preganjanja in vse boljših prehranskih razmer za volkove ob naraščanju populacij velikih rastlinojedov se v zadnjih desetletjih številčnost volkov v Sloveniji in drugod po Evropi krepi. Tako ponovno poseljujejo številčna večja območja ohranjenega okolja, ki so jih nekoč že poseljevali. Sobivanje z njimi postaja tako zaradi konfliktov, ki jih sprožajo zaradi svoje plenilske narave, velik izziv za njihovo ohranjanje v prihodnje.</p><p>Doc. dr. Hubert Potočnik</p><p>Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta<br></p><p><br></p>