Slovenci v ZDA

<p><strong>Posvojeni glasbili</strong></p><p>Slovenske izseljence v Združenih državah Amerike&#160; po navadi povezujemo z različnimi simboli, od nagljev in kranjske klobase do polke in harmonike. Za motiv na znamki sta bili izbrani glasbili, ki značilno označujeta tako slovenske izseljence kot siceršnjo ameriško družbo. To sta diatonična harmonika (imenovana tudi <em>frajtonarca, </em>angl. <em>buttonbox</em>) in bendžo (tudi <em>banjo</em>). Vendar sta obe glasbili na nek način posvojeni. Harmonika se je razvila v prvi polovici 19. stoletja v Evropi in so jo dokaj hitro posvojili najprej prebivalci Slovenije, z izseljenci pa se je uveljavila tudi v ZDA, vendar množično šele po zaslugi izjemne uspešnosti ansambla Lojzeta Slaka. Posvajanje ali prisvajanje bendža pa je potekalo nekoliko drugače. To brenkalo izvira iz Afrike in je z afriškimi sužnji prišlo v ZDA, najprej v njihov južni del. Sčasoma so ga začeli množično uporabljati, postal je tudi glasbilo v jazzovskih zasedbah. Njegovo angleško poimenovanje izvira iz besede <em>bandore, </em>ki v senegambščini pomeni bambusovo palico, iz katere je izdelan vrat brenkala. Poleg diatonične je med slovenskimi izseljenci priljubljena tudi klavirska harmonika. Obe harmoniki odlično predstavljajo nekateri vrhunski harmonikarji, ki se ponašajo s številnimi ameriškimi glasbenimi nagradami. Med njimi omenimo npr. Franka Yankovica in Walterja Ostanka. </p><p>&#160;</p><p>Prof. dr. Janez Bogataj</p>