080 14 00
<p>V pomladi narodov leta 1848 je bil izoblikovan slovenski narodni program <em>Zedinjena Slovenija</em>, po katerem naj bi se vsi prebivalci slovenskih dežel združili v skupno enoto z deželnim zborom, v kateri bi slovenščina dobila veljavo uradnega jezika. Program je dobival podporo s podpisovanjem peticije, narodno gibanje pa je s kulturne ravni prešlo na politično raven. Po preoblikovanju monarhije v dualistično Avstro-Ogrsko so mlajši slovenski liberalni politiki leta 1868 sprožili niz zborovanj na prostem – taborov, katerih osrednja točka je bila zahteva po uveljavitvi programa <em>Zedinjena Slovenija</em> in uradni rabi slovenskega jezika. Prvi slovenski tabor je bil sklican 9. avgusta 1868 v Ljutomeru, na njem se je zbralo kar 7000 ljudi. V taborskem gibanju se je do zadnjega tabora v Zgornjih Buhljah pri Grabštajnu 9. avgusta 1870 zvrstilo 18 taborov, največji je bil v Vižmarjih pri Ljubljani 17. maja 1869, kjer se je zbralo 30.000 udeležencev. Tabori so bili sklicani ob nedeljskih popoldnevih, poleg osrednje točke so govorniki obravnavali še gospodarske, šolske, upravne in lokalne zadeve. Zaradi množičnosti in naraščajočega vpliva gibanja med prebivalstvom je vlada tabore prepovedala, gibanje je sčasoma zamrlo, slovenska politika pa se je razcepila na dva tabora.</p><p> </p><p>Petra Svoljšak, dr. zgodovine</p>