Prenos sporočil je star ravno toliko kot prvo sporočilo. Z razvojem človeka se je razvijala tudi osebna komunikacija in komunikacija na daljavo, torej prenos sporočil.

Prvi organizirani prenos sporočil poznamo iz časa 19. dinastije faraonov v Egiptu. Glasniška služba se je v starem veku pojavila zaradi vojaških potreb in  potreb varnosti države. Opravljali so jo glasniki pešci (prva primitivna oblika prenosa), pozneje tudi glasniki na konjih in kamelah. Ta služba je bila organizirana tako, da so bila vzdolž poti, na vsakih šest ur hoda ali ježe, nameščena postajališča, v katerih sta bila po dva glasnika, ki sta prevzela prispele pošiljke in se odpravila proti naslednjemu postajališču. V postajališčih so bile posebne knjige, kamor so beležili podatke o takratnem prometu pošiljk.

Najbolje organizirana glasniška služba s sužnji je bila v Perziji, v času vladavine cesarja Kira. Osnova je bila gosta mreža poti, ki so se razprostirale od centra države proti najbolj oddaljenim provincam. Perzijci in Egipčani pa so imeli dobro razvito tudi golobjo pošto, v nekaterih primerih pa so uporabili tudi lastovke. Organizacija glasniške službe se je v Perziji imenovala angareion, slonela pa je na sistemu konjskih štafet. Vzdolž poti so bila postavljena postajališča, imenovana angarie, ki so bila medsebojno oddaljena po en dan ježe. V njih so bili nastanjeni glasniki angari in konji.

Zgodovina pošt v času Rima je šla po podobni razvojni poti – od pešcev, prek konjenikov do oblike Cursus publicus, ki je temelj razvoja današnje pošte. V starem Rimu je v času republike senat organiziral glasniško službo, ki so jo opravljali glasniki, imenovani statores; prenašali so samo službena sporočila. V svojih osvajalskih pohodih so Rimljani zelo hitro uvideli, da so uspehi akcij za nadaljnja osvajanja in širjenje državnih meja ter utrjevanje in obramba odvisni od dobrih poti in cest ter njihovega vzdrževanja. Zaradi tega so neprestano gradili nove, kakovostne poti. V času vladavine cesarjev v četrtem stoletju je obsegalo omrežje dobrih državnih poti že kar 75 tisoč kilometrov.

Vse to omrežje dobrih poti je bilo predpogoj za ostvaritev državne prometne organizacije, imenovane cursus publicus. Zgodovinarji menijo, da je bil ustanovitelj pomembne državne prometne organizacije cursus publicus (državni javni voz) cesar Avgust. Organizacija je bila strogo centralizirana. Bila je največja in najpomembnejša organizacija v starem veku ter je imela v posesti večje in manjše zgradbe, razne ladje in poslovne objekte za prekomorski, rečni in jezerski promet, razna prometna sredstva, vprežno živino, skladišča s hrano za ljudi in živino ter tudi potrebne ljudi, ki so delali v tej ogromni organizaciji. Njena naloga je bila prevoz potnikov – državnih, civilnih in vojnih funkcionarjev, prevoz blaga ter pisnih službenih sporočil in naročil. Omeniti velja, da so bile poštne pošiljke v tedanji dobi zelo skromne, ker je bil pisni material (voščene ploščice – tabelae) zelo drag in za prenos neroden, bilo pa je tudi zelo težko priti do egiptovskega papirusa ali do pergamenta iz Male Azije.

Cursus publicus je deloval po sistemu relejnih postaj, ki so bile razširjene po celotnem rimskem cesarstvu. Te postaje so se imenovale positiones in so bile pod neposrednim nadzorom rimskih konzulov. Poznejše postaje s prenočišči so imenovali mansiones oziroma stationes. Sezidali so jih ob vseh važnejših prometnih zvezah in so bile oddaljene druga od druge dan potovanja. Notranja organiziranost cursus publicus, v katerem je delalo razmeroma veliko ljudi, je bila urejena s posebnimi pravili (predpisani so bili način opravljanja službe, vozni red, trajanje potovanja, zavarovanje tajnih sporočil, sankcije za povzročeno škodo v službi idr.). Javni promet je potekal izključno podnevi, in to po suhozemnih poteh, z jahalnimi in vprežnimi konji, mulami, voli in s kamelami. Glavne vrste vozil so bile rheda (dvoosni voz za prevoz potnikov in prtljage), birata (voz z dvema kolesoma), clabula (nepokrit voz za prevoz blaga na štirih kolesih), carpentum (pokriti voz za prevoz potnikov), caruca (dvoosni voz za svečane namene, uporabljal ga je cesar). Mogočen obseg rimskega cestnega omrežja v četrtem stoletju prikazuje ohranjena kopija zemljevida rimskega imperija, imenovana Tabula Peutingeriana. Na njej so razvidne tudi glavne poti, ki so potekale prek ozemlja današnje Slovenije. Na tem načrtu cest in postaj so pomembna mesta označena z veliko zgradbo (na primer Oglej), srednja mesta pa z dvema stolpoma. Tako so označena mesta Capris, Tergeste, Emona, Celeia in Poetovio (Koper, Trst, Ljubljana, Celje, Ptuj). Prek Slovenije je potekalo več poti (na primer v smeri prek Ljubljane in Varaždina, druga v smeri Siska in naprej), pomembna rimska cesta je tekla iz Italije skozi provinco Norik v provinco Panonija; meja med obema provincama je potekala vzhodno od Maribora. Cursus publicus je pomenil poleg vseh koristi za prebivalce, ki so živeli ob teh cestah, tudi veliko breme in nadlogo, ker so morali nositi stroške za vzdrževanje cest.

Sredi petega stoletja se je po vdoru raznih plemen in ljudstev, Hunov, Gotov, Langobardov in drugih, začel propad rimske države in z njo je propadlo delovanje te znamenite prometne in poštne ustanove tudi na našem ozemlju. Po razpadu rimskega imperija so se povsod v Evropi močno poslabšale ne samo poštne, marveč na splošno vse prometne in prevozne razmere. Organiziran promet je praktično zamrl za skoraj tisoč let, in to po vsem imperiju, od Škotske do Irana, od osrednje Nemčije in Donave do severne Afrike. S preseljevanjem ljudstev je bil uničen precejšnji del civilizacije in kulture.

Obdobje srednjega veka ni poznalo rednih poštnih zvez. Po razpadu rimskega imperija so naši kraji preživljali težke in burne čase. Menjavali so se politični sistemi in gospodarji, pa tudi prebivalstvo. Za srednji vek je namreč značilno preseljevanje narodov, kar je tesno povezano z nastajanjem posesti in plemstva. Po vdorih germanskih plemen Ostrogotov, Langobardov in tatarskih Avarov ali Obrov se okoli leta 600 v naših krajih pojavijo Slovani. Pozneje so frankovski vladarji in za njimi nemški kralji in cesarji postali lastniki ogromnih predelov naše krajine in zemlje, ki so jo dodeljevali zvestim posvetnim dostojanstvenikom in cerkvi.

Frankovski kralj Karel Veliki (768–814), ki je širil svojo oblast tudi na slovensko ozemlje, je sicer poskušal vpeljati redna središča obveščanja po rimskem vzoru, vendar zaradi zelo nemirnega obdobja v tedanji Evropi ni uspel. Pogosta menjava držav, državic, kraljestev in kneževin, ohromelo gospodarstvo, nenehne vojne nevarnosti niso dopuščale ustanovitve trajne ustanove, ki bi se ukvarjala s prenosom obvestil in tudi dobrin (blaga). Slovenske kneževine so že v devetem stoletju izgubile samostojnost, na našem ozemlju pa se je začel uveljavljati germanski frankovski fevdalni družbeni red; glavni predstavniki te družbene ureditve so bili kralj, grofje, škofje in tlačani kmetje.

Šele v 12. in 13. stoletju so na našem območju nastala prva večja naselja, trgi in mesta, kjer so v glavnem živeli obrtniki in trgovci (tako zgodovinski viri govorijo, da je Ljubljana postala mesto leta 1243, Maribor 1254, Ptuj okrog leta 1250, Slovenska Bistrica 1313, Trst 1319, Celje 1450, Radgona pa že v letu 1209). Pomembna in vplivna središča so bili v tedanji dobi tudi samostani, ki so jih ustanavljali razni redovi, škofije in fevdalci zaradi širjenja svoje oblasti v osvojenih pokrajinah in zaradi širjenja in utrjevanja krščanske vere. Samostani so postali ponekod tudi središča umnega kmetijstva, gospodarstva in kulture. Tako so ustanovili kartuzijani iz Francije samostan – kartuzijo v Žičah pod Konjiško goro že leta 1164.

Z nastankom trgov in mest sta se razvijala obrtništvo in trgovina, pa tudi bolj intenzivno obdelovanje zemlje. Potujoči trgovci in obrtniki so bili vez med kraji, mesti in gradovi. Tudi mesta so imela zveze s sosednjimi mesti, prav tako samostani med seboj itn. Občasno prenašanje obvestil in vrednosti so narekovale življenjske potrebe, trgovanje in druge priložnosti (znano je na primer živahno trgovanje s kožami med Madžarsko in Italijo, po dolgi poti prek Ptuja, Ljubljane in Trsta). Mestne uprave so za svoje potrebe vzdrževale sle za pošiljanje obvestil po mestu in v druge kraje. Zaradi razvoja trgovine in zaradi ozemeljskih bojev Avstrije z Benečani je v 15. stoletju postajala vedno pomembnejša pot v smeri Dunaj–Gradec–Maribor–Celje–Ljubljana–Trst. Pomembnost te poti je postala še večja zaradi nevarnosti turških vpadov na slovensko ozemlje (leta 1408 je bil prvi turški vpad), pa tudi zaradi kmečkih uporov v raznih predelih slovenskega ozemlja. Vladar je torej potreboval (predvsem iz obrambnih razlogov) hitra in neposredna poročila in povezavo z oddaljenimi mesti in deželnimi stanovi. Teh potreb je bilo čedalje več, zaradi tega so vladarji organizirali poštne in druge zveze. Cesar Friderik III. je  prek grofa Rogerja Taxisa v letu 1460 organiziral poštno zvezo z Dunaja prek Zgornje Štajerske in Tirolske v Italijo, s postajami in z menjavo konj. Cesar Maksimilijan I. (1493–1519) je za boljše upravljanje in obvladovanje dežel tedanjega nemškega cesarstva ustanovil osrednje vladne organe in v letu 1496 redno kurirsko pošto s pešci za dvorne in državne potrebe v tedanjem cesarstvu, kamor so spadale tudi avstrijske dedne dežele. Prva pošta je bila v tem obdobju ustanovljena v Benetkah (v letu 1305) in pozneje v nekaterih velikih italijanskih mestih za potrebe visokega plemstva. Že tedaj se pojavi ime družine Taxis, ki je odigrala pomembno vlogo pri poznejšem razvoju pošt v nemških in avstrijskih deželah.

V začetku 16. stoletja je zajel Evropo val sprememb. Stare državne tvorbe so se zrušile in nadomestile so jih nove. Zopet so se povečale potrebe po čim boljših sredstvih obveščanja in prenosa vesti. Občasni sli pešci so postopoma prepuščali naloge prenosa sporočil poštarjem, ki so sčasoma postali enotna organizacija, dostopna vsem. Toda ta proces ni potekal brez sporov. V letu 1516 je dal cesar plemiški družini Thurn - Taxis v zakup izključno pravico prevažati pisma in druge pošiljke po tedanji nemški državi. Neodvisno od organiziranja poštnih zvez v Nemčiji prek družine Thurn - Taxis (člani so postali generalni poštni mojstri) je cesar Maksimilijan I. v svojih dednih deželah (med njimi Štajerska, Koroška, Kranjska in Primorska) ustanovil nadaljnje poštne postaje, ki jih je zaupal plemiču Petru Paaru. Zlasti družina Thurn - Taxis, katere pokrovitelj so bili Habsburžani, je bila zaslužna za razvoj poštne službe skozi stoletja v velikem delu Evrope. V obdobju velikega razmaha novih poštnih zvez je bilo v tej poštni organizaciji zaposlenih kar 20 tisoč poštnih kurirjev (v nekdanji Prusiji so upravljali pošte celo do julija 1861, ko je bila poštna dejavnost podržavljena). Najstarejša poštna ustanova, ki je urejala poštne zveze tudi za naše območje, je bil Vrhovni urad dvornega poštnega mojstra na Dunaju leta 1526. Najstarejši poštni red (Postordnung) o ravnanju z dvornimi pismi je izdal kralj Ferdinand I. dne 20. avgusta 1535. S poštnim redom so bile seznanjene vse deželne ustanove in osebe, ki so bile odgovorne za prenos pošiljk. 16. stoletje je bilo zelo nemirno na vsem slovenskem ozemlju. V tem stoletju je še prevladovalo prenašanje pošte s sli pešci, v 17. stoletju pa so že prevladovali poštni sli jezdeci in v določenih primerih tudi prevozi s specialnimi vozovi.

Razmere so bile tudi v tem obdobju dokaj neugodne: v Evropi je divjala tridesetletna vojna (1618–1648), ki je zavrla razvoj kmetijstva, gospodarstva in trgovine. Na našem območju so se vrstili upori kmetov tlačanov, saj jih je zemljiška gosposka zelo izkoriščala. Pa tudi naravne nesreče niso mirovale (veliki požari v mestih) in zaradi njih so meščani obubožali. Tudi kuga je večkrat razredčila prebivalstvo (v Mariboru je na primer v 17. stoletju umrla za kugo kar tretjina prebivalstva). Mnogo hiš v mestih je ostalo praznih.

Vsi navedeni drobci iz zgodovine morda niso v neposredni zvezi z razvojem pošte, vendar nam lahko vsaj bežno prikažejo, v kakšnih težavnih, neugodnih in celo nevarnih razmerah se je razvijala poštna dejavnost na tem območju.

Ugodnejše razmere za razvoj poštne dejavnosti so nastale v 18. stoletju, zlasti v drugi polovici, ko se je ta dejavnost zelo razvijala v primerjavi s prejšnjim obdobjem. To je doba prosvetljenega absolutizma in razvitega merkantilizma. Vodilna država svobodnejšega duhovnega in gospodarskega razvoja v Evropi je bila tedaj Francija, ki je vplivala na podoben razvoj v drugih evropskih državah, tudi v avstrijski monarhiji.

V dobi merkantilizma so zelo podpirali proizvodnjo, izvoz in promet, kajti država je potrebovala denar za razvoj uprave, vojske, šolstva. Promet po kopnem je zahteval boljše cestno omrežje. Tedanji avstrijski cesar Karel VI. (1711–1740) je podpiral razvoj gospodarstva in usposobitev pomembnih cest na relaciji Dunaj–Trst. Cesar Karel VI. je leta 1722 odvzel plemiški družini Paar pravico do upravljanja pošte. To je prevzela v neposredno upravljanje država in cesar je ob tem tudi takoj dvignil cene poštnim storitvam. Uradna pisma so morala nositi oznako Uradno (Ex offo). Cesar je izdal ob tem posebna državna navodila, imenovana "Selski patent" (Bothenpatent), nekakšen red za sle.

V drugi polovici 18. stoletja, v obdobju vladavine cesarice Marije Terezije (1740–1780, po smrti Karla VI.), in nato v času vladavine njenega sina Jožefa II. in Leopolda II. (1780–1792) ter Franca II. (1792–1806) se je poštni in potniški promet zelo razvil in izboljšal. Zlasti Marija Terezija in Jožef II. imata zasluge za nadaljnji razvoj pošte, ker sta pripisovala razvoju in kakovosti poštne dejavnosti velik pomen za dežele in vso državo. V ta namen sta izdala številne predpise in navodila. Cesarica Marija Terezija je s številnimi ukrepi in navodili omejila zlorabe poštnega regala, torej izključne pravice države oziroma državne pošte do prenosa in prevoza pošiljk in potnikov. S tem je pospešila razvoj poštnega prometa. Iz predpisov iz tedanjega časa je razvidno, da na primer potniški promet ni smel ovirati pisemskega prometa, ki je torej imel prednost.

Do povezave pisemske pošte z vozno (potniško) je prišlo šele v 19. stoletju. Začel se je razvijati promet s hitrimi diližansami (kočije). Poštne ceste so bile označene z miljnimi kamni ali miljniki (na njih sta bili navedeni številka miljnika od izhodiščne poštne postaje in razdalja med postajama).

Poštnina, pristojbina za izvršeno storitev pošte, je bila odvisna od mase pošiljke in od razdalje med pošiljateljem in naslovnikom. Poštnino je plačeval naslovnik, nekaj časa tudi pošiljatelj in naslovnik, vsak eno polovico, s tem da je imel pošiljatelj možnost plačati poštnino v celoti. Izračun poštnine je bil v mnogih primerih dokaj zapleten, zato so iskali enostavnejšega. Predlogov je bilo več, vendar se zaradi togosti državnih uradnikov, ki so o tem odločali, niso uveljavili.

Izum poštne znamke pripisujejo Angležu Rowlandu Hillu, ki je bil direktor Britanske kraljeve poštne službe. Na njegovo pobudo je bila uvedena enotna poštnina za pismo mase do polovice unče za katerokoli razdaljo v državi (reforma, imenovana "Penny post"). To je pomagalo uresničiti idejo, da so poštnino plačevali vnaprej, kar so potrdili s tem, da so na pismo prilepili poštno znamko.

Prva znamka je bila natisnjena 1. maja 1840 in je prišla v uradno rabo 6. maja 1840 v Londonu. Na njej je upodobljen profil kraljice Viktorije. Znamke, ki so veljale po en peni, so bile natisnjene v črni barvi, zato so povsod po svetu znane kot "črni peni". Dva dni za tem je izšla še znamka za dva penija v modri barvi. Novi način plačevanja poštnine je bil zelo dobro sprejet med uporabniki poštnih storitev, zato so znamke začeli izdajati tudi drugod. V Evropi so Angležem prvi sledili v švicarskih kantonih Zürich in Genf leta 1843, Basel 1845 ter Francozi in Belgijci 1849. V naših krajih, ki so takrat spadali v avstrijsko cesarstvo, smo dobili prve znamke 1. junija 1850.

Pri poštnih reformah ima pomembno mesto tudi naš rojak Lovrenc Košir iz Spodnje Luše pri Škofji Loki. Kot avstrijski poštni uslužbenec je predlagal nekaj sprememb v poslovanju pošte, med drugim tudi način plačevanja poštnine s posebnimi nalepkami. Predlog je Košir poslal poštni upravi že leta 1835. Naslednje leto je dobil odgovor, v katerem je bil pohvaljen za koristne nasvete pri reorganizaciji dela na pošti, vendar ideje o plačevanju poštnine s pomočjo znamk niso sprejeli. Po zelo uspešnem uveljavljanju znamk v poštnem prometu so v Avstriji leta 1858 sicer Koširju priznali avtorstvo, vendar pa poštni kongres v Bernu leta 1874 tega ni potrdil. Uradna slava "očeta" prve poštne znamke je tako ostala Rowlandu Hillu, čeprav se je za očetovstvo potegovalo še nekaj drugih.

Ob uporabi znamk so dobili poštni žigi še dodatno funkcijo. Označevali so kraj in čas sprejema pošiljke in razvrednotili znamke.

V Beogradu je bilo 29. oktobra 1918 ustanovljeno Ministrstvo pošt in telegrafov. Narodna vlada Slovenije v Ljubljani je ustanovila 14. novembra 1918 Poštno in brzojavno ravnateljstvo za slovensko ozemlje (s 1. januarjem 1919 je začelo izdajati Uradni list).

Med drugo svetovno vojno je bila novembra 1944 ustanovljena Glavna uprava pošt, ki je delovala v sklopu poverjeništva za promet. Z oblikovanjem nove začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije v marcu 1945 je bilo za poštno-telegrafsko-telefonski promet oblikovano Ministrstvo za pošto. V njegovi pristojnosti so bile PTT-ustanove v Jugoslaviji. V letu 1947 pa sta se poštna in telegrafsko-telefonska služba ločili na dve ločeni organizacijski enoti, saj sta bili oblikovani generalna direkcija pošt in generalna direkcija telegrafov in telefonov. S 1. januarjem 1949 sta prenehali delovati navedeni generalni direkciji, oblikovani pa sta bili glavni upravi za poštne zveze oz. za telegrafsko-telefonske zveze – obe v sestavi Ministrstva za pošto, ob koncu istega leta je prišlo do združitve poštnega ter telegrafsko-telefonskega prometa, ustanovljene so bile direkcije PTT (ki so postale nekakšna državnogospodarska podjetja). Prelomno leto za tiste čase je bilo 1950, ko so v direkcijah PTT kot gospodarskih podjetjih oblikovali (volili) lastne organe upravljanja (delavske svete, upravne organe), naslednje leto pa je bilo ukinjeno Ministrstvo za pošte, njegove funkcije pa sta prevzela Glavna direkcija pošt ter delno Svet za promet in zveze. S 1. januarjem 1954 je bila z ustavnim zakonom oblikovana Generalna direkcija pošt, telegrafov in telefonov. Po vladni uredbi so bili PTT-ji skupnost gospodarskih podjetij, ki so opravljala javno službo prenosa poštnih pošiljk ter telegrafskih in telefonskih sporočil v notranjem (domačem) in mednarodnem prometu.

Leta 1960 so bile jugoslovanske pošte, telegrafi in telefoni reorganizirani v gospodarske organizacije, imenovane PTT-podjetja. V Sloveniji je bilo ustanovljenih devet PTT-podjetij (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Koper, Novo mesto, Nova Gorica, Murska Sobota in Trbovlje). Ta podjetja so se združevala v Skupnost jugoslovanskih PTT, na ravni republik pa v združena PTT-podjetja (ta združena podjetja niso imela veliko pristojnosti).
  
Do nadaljnjih statusnih sprememb je prišlo v letu 1976, ko so bile oblikovane temeljne organizacije združenega dela PTT-prometa (TOZD-i), delovne organizacije PTT-prometa, območne in republiške samoupravne interesne skupnosti za PTT-promet itn. PTT pa je doživel v tem obdobju razmeroma velik razvoj, predvsem na področju širitve PTT-omrežja ter vključevanja novih telefonskih naročnikov.
 
 Nadaljnje spremembe in razvoj beleži PTT po letu 1990, zlasti po uveljavitvi določil Zakona o podjetjih in drugih novih predpisov. Do velikih statusnih in organizacijskih sprememb prihaja po osamosvojitvi Republike Slovenije v letu 1991 in pozneje.

Pošta Slovenije d. o. o. s sedežem v Mariboru je bila ustanovljena leta 1995, in sicer po ukinitvi PTT Slovenije in razdelitvi podjetja na Pošto Slovenije d. o. o. in Telekom Slovenije d. d. Pošta Slovenije je bila ob ustanovitvi sestavljena iz uprave in devetih poslovnih enot (Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto in Trbovlje). PE Trbovlje je bila ukinjena v letu 1998, PLC Ljubljana se je preoblikoval v poslovno enoto v letu 2002, PLC Maribor pa v letu 2008.

Prelomnico na področju poštnih storitev v Republiki Sloveniji predstavlja Zakon o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 35/1997), ki je postavil temelje za liberalizacijo trga poštnih storitev. Z zakonom je bil uveden pojem javne gospodarske službe (prenos pisem do 1.000 g, dopisnic in telegrafskih sporočil v notranjem in v mednarodnem prometu), ki jo je zakon v izvajanje dodelil Pošti Slovenije, ki se je v ta namen preoblikovala v javno podjetje. Poštne storitve, ki niso spadale v javno gospodarsko službo, pa so lahko opravljali tudi drugi izvajalci (Pošta ni bila edini izvajalec, pristojen za te storitve). V letu 2001 se je masa pisem v javni gospodarski službi znižala na 100 g, hkrati pa so bila iz javne gospodarske službe črtana telegrafska sporočila.

Dokončni pogoji za liberalizacijo in demonopolizacijo trga poštnih storitev pa so bili postavljeni leta 2002 z novim Zakonom o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 102/2004 – uradno prečiščeno besedilo). Ta zakon pomeni popolno prilagoditev opravljanja poštnih storitev v Republiki Sloveniji pravnemu redu Evropske unije. Zakon določa pogoje in postopek za izvajanje poštnih storitev, ureja zagotavljanje in izvajanje univerzalne poštne storitve, uvaja pogoje za dostopnost do javnega poštnega omrežja in izdajanje poštnih vrednotnic, določa organizacijo in delovanje Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije v delu, ki se nanaša na poštne storitve. Prav tako zakon določa pravice in obveznosti izvajalcev in uporabnikov poštnih storitev ter ureja druga vprašanja, povezana s poštno dejavnostjo.

Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije se je v letu 2004 preimenovala v Agencijo za pošto in elektronske komunikacije (v nadaljevanju: APEK). APEK je neodvisni organ, ki ureja in nadzira trg poštnih storitev v Republiki Sloveniji. Daje soglasje na splošne pogoje in cene univerzalne poštne storitve, ostale pravice agencije, ki so povezane s poštnimi storitvami, so navedene v Zakonu o poštnih storitvah.