No, zgornja rima v naslovu sicer ni Pavlijeva, sposodil si jo je namreč od takrat še majhne punčke, ki je zmagala na Festivalu Blejski srček. Danes je Anika Horvat ena naših najboljših pevk.
Kako ste, moji prijateljčki? Ste tudi vi veseli močnejših sončnih žarkov, vse daljših dni, prvih cvetov in petja ptic? Moj štirinožec Luc je vsak dan bolj neučakan, da pridem domov in greva na dolge sprehode v naravo. Kot da spet tako težko razume, da je veliko veliko hiš in ljudi, ki vsak dan komaj čakajo, da jim prinesem pošto, sploh, če imajo to srečo, da dobijo kakšno pravo pismo, razglednico ali paket. Že ko sliši, da se približujem domu, s smrčkom odpre vrata omarice, pograbi povodec in me z njim v gobčku čaka pred vrati.
Pozimi s tem ni imel težav. Pravzaprav je bilo ravno nasprotno: na vse pretege sem se trudil, da sem navdušil lenega kosmatinca, da je vsaj malo pomolil smrček na plano. Večkrat se je moj namen, da greva na svež zrak, končal pri tem, da je Luc spravil skozi vrata le sprednje tačke. Ko je zaznal mrzel zrak, se je kar na mestu obrnil in spet zasedel svoj prostor ob kaminu ter mi s pogledom jasno govoril: "Daj no, saj ne misliš resno, da bova v tem mrazu hodila okoli!?"
Zanimivo, nič pa ga mraz ne moti, ko je blizu njegovega teritorija sosedova mačka: takrat se zapodi tudi, ko s streh hiš visijo najdaljše sveče. Elegantni mačji lepotici da takoj vedeti, da je na njegovi strani ograje pač samo on glavni. Pravilo, kdo je glavni na kateri strani ograje, pa za Luca ne velja, kadar ima sosedova muca Maca na terasi kakšen priboljšek: takrat se povabi kar sam in pomaže, kar mu diši. Res praktično, kaj?
A pravzaprav nisem mislil pisati o Lucu. Tokrat sem želel zapisati le to, kako vesel sem, ko me že toliko otrok pozna. Vsakič znova se razveselim vašega pozdrava in klica: "Hej, Pavli, Pavli, kako si?" Predvsem pa sem nadvse ponosen, da so na vseh poštah izdelki, na katerih so moje fotografije. Ste jih že videli, morda jih že celo imate? Imam pobarvanko s super zabavnimi igrarijami, zvezke, barvice in samo moj CD, zgoščenko, kjer vas čakajo pesmice in zgodbice iz življenja poštarja, kakršen sem jaz. Na njej je tudi krasna pesem o znamki, slišite pa lahko tudi pesem o tem, kako je, ko poštarjevemu kolesu poči guma.
Mimogrede, ko že govorimo o znamki: znamke izdajajo vse države sveta. Na njih so lahko pomembni ljudje ali zgradbe, spomini na pomembne dogodke, simboli držav. Tako lahko z znamkami praktično prepotujete ves svet.
